Ivan Cankar
POTEPUH MARKO IN KRALJ MATJAŽ
"Kadar bo kralj Matjaž kraljôval,
onda bo kmetiè dobro kmetôval."
I
"Posebno pa si še dobro zapomni, sin moj: kadar ugledaš krèmo ob poti, poženi konje in pokrižaj se tríkrat!"
Tako je govoril oèe in je umrl, Marko pa je ostal sam. Èisto sam je ostal; ne matere ni imel veè, ne bratov, ne sester; sorodniki pa so bili razkropljeni po vsem božjem svetu.
Marko je pokopal oèeta, nato je žaloval ves teden. Ni šel ne na polje, ne v gozd; zaklenil se je v hišo in ni govoril z nikomer. Sedel je opoldne za mizo in je lomil kruh, pa se je ozrl nenadoma in je poprašal:
"Kaj bi danes, oèe?"
Oèetov stol je bil prazen in odgovora ni bilo, Marko pa se je razjokal kakor otrok. Samotna je bila izba, tiha, kakor gozd ob poletnem poldnevu, ko se ne gane veter. In njegova duša je bila zmerom bolj samotna.
Ko je minilo sedem dni, je pomislil Marko:
"Kaj bi zmerom tako sedel v zaklenjeni hiši? Saj nisem ne bolnik, ne hudodelec!"
Ozrl se je skozi okno: jasen pomladanski dan, sonce se vozi po nebu!
"Greh je žalovati ob takem dnevu," je premišljeval Marko."Bog daj oèetu veèni pokoj -- ampak sedem dni je minilo in spodobi se, da povabim sosede in prijatelje na sedmino."
Tako je Marko storil. Vstal je in je odprl nastežaj okna in duri. Izginil je iz hiše mrtvaški duh in iz Markovega srca je izginila žalost.
Napravil je veliko pojedino, bogato gostovanje; celo iz sosednjih vasi je povabil znance in sedli so za obložene mize tudi ljudje, ki jih ni bil videl še nikoli v življenju. Marko pa ni prašal po imenu in rodu: --"Miza je pogrnjena, na, pij in jej!"
Pa so pili in jedli do pozne ...
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Go to begin of the document
Go to previous page
Go to next page
Go to the end of document
